Pred kratkim sem preživela teden dni sama z otroci v kampu v Istri. Tudi sicer so naše počitnice na morju vezane na kamp. Oba z možem imava zelo rada tak način preživljanja prostega časa.
Prvi dan smo raziskali okolico, kje je stranišče, plaža, cesta,... ter se dogovorili, da mi vedno povesta če bosta kam šla. Spodbujala sem ju k samostojnemu odhodu na stranišče, s poudarkom da je tu še toliko bolj pomembno,
da si umijeta roke :).
Ustvarili smo si dnevni ritem (kosilo, počitek, odhodi na plažo) in se z lahkoto privadili na novo okolje. Istočasno so bile z nami tudi Vesna s svojima deklicama.
Komaj so čakali, da so se videli in se že prvi dan zaigrali pozno v večer. Na začetku so bili sami štirje, a že čez dan ali dva je bilo vsaj 8 otrok na kupu. Čar kampov je ravno priložnost navezovanja novih stikov in tkanja novih prijateljstev. Tekali so po celem kampu. Se igrali in ustvarjali.
Držali so se dogovora do kam lahko gredo. To zaupanje v lastne otroke jih dela tako svobodne. Igrali so se »stare« igre kot je »zemljo krast«, »ristanc«, lovljenje, skrivanje, »mama koliko je ura«,... ter razvili nove, svoje igre.
Moja otroka nimata tablice in ne igrata igric. Priznam, da imam včasih slabo vest, ker jima tega ne dam. Ko pa ju vidim, kako se znata igrati z otroci in razvijati svoj potencial preko igre, sem potolažena. Opazovati ju kako sta srečna, je neprecenljivo.
Na teh počitnicah sem bila zadolžena le za to, da sem jima priskrbela hrano, občasno objeme in poljubčke, da smo šli skupaj na plažo in za večerno crkljanje v postelji. :) :)
Ob opazovanju njih, sem si priklicala spomine mojega otroštva in življenja na vasi. Ravno ta svoboda gibanja in brezskrbno igranje z vrstniki mi je ostala v zelo lepem spominu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar